Čiščenje računalnika ‘po domače’
Zaupam vam zgodbo izpred dvajsetih let; ko sem še delal pri večjem kranjskem računalniškem podjetju, se je nekega ponedeljka pripetila naslednja epizoda: na servisnem pultu se je znašel na ‘hitro’ posodobljen računalnik (v prispodobi sicer uspešne poslovne osebe), s katero smo v preteklih mesecih zaman poskušali skleniti pogodbo o vzdrževanju.
Na vprašanje: ‘kaj pa je z računalnikom narobe’, smo prejeli nadvse zanimiv odgovor: ‘računalnik je delal prepočasi, zato sem odprl ‘kanto’ in vezja preškropil z WD sprejem’. Zgroženi smo se gledali, smeh nam je silil na usta, v osuplosti pa je serviser pobegnil na svoj običajni popoldanski čik (in se ob smehu skriziral sam s sabo).
Računalnik smo seveda prevzeli v servis, očistili vezja in ga ‘posodobili’ na pravilen način. V smislu higiene pa je vic krožil še nadaljnih nekaj praznikov, ko smo ob praznični zakuski podoživljali najbolj nore zamisli, ki očitno krožijo v glavah računalniško neposodobljenih ljudi.
Računalnik omamljen od cigaretnega dima
Spominjam se tudi prigode, ko smo v servis prejeli računalnik, ki se je dobesedno usmrtil od cigaretnega dima. Ko se je na servisu ‘kišta’ odprla, smo zaduhali cigaretni smrad celega lokala, ne samo enega človeka. Dim se je razširil po poslovnih prostorih, duh za njim pa je trajal cele 3 dni (kljub zračenju). V servisnem postopku smo z grozo ugotovili, da je računalnik od dima dobesedno pregorel. Vezja so bila rumena (in dobesedno ‘usmrčena’).
Kljub temu je serviser računalnik ‘odsmradil’ (z ustreznimi čistilnimi spreji), ga pravilno popravil, in v brezhibni drži predal očitno preveč zakajenemu uporabniku. Kot je znano, računalniško hlajenje deluje na podlagi vlečnega centrifugalnega ventilatorja, ki neprestano v ohišje (poleg prahu) vleče tudi vse ostale prismodarije iz okolice.
‘Črvi’ oz ‘malware’ po domače
Pred leti sem po dolgem času obiskal prijatelja, starega računalniškega ‘mačka’ oz ‘zanesenjaka’; mogoče vas bo tole kar vam bom povedal osupnilo. Moj stari računalniški zanesenjak se je (ob vinčku) naslajal, medtem ko je s ‘črvi’ brskal po drobovjih računalnikov uglednih oseb (seveda takšnih uporabnikov, ki na svojih sistemih niso imeli nameščene ustrezne ‘protivlomne’ zaščite).
Pri tem je ‘nadziral’ njihovo delo, jim po potrebi ‘nagajal’ (oz jih strašil) z odpiranjem (neprimernih) sporočilnih oken, dobesedno ‘gledal’ njihov zaslon; občasno pa iz samega dolgčasa, celo izbrisal kakšno pravkar začeto datoteko. Svojega ‘črva’ je nekako snel iz interneta, ga po svoje ponastavil, in poslal, oz z njim okužil naključne znance. V tistem dopoldnevu je tako nekako ‘obvladoval’ nekaj 10 računalnikov….
Nekateri pač znajo… v razmislek vsem, ki jih ne moti nadgradnja lastne ‘protivlomne’ zaščite…
Čiščenje računalniškega zaslona
V času, ko so na trgu prevladovali še računalniški monitorji, so se na veliko uporabljali ti. ekranski filtri; ti so omilili motnjo sevanja, in hkrati izostrili računalniško sliko. V nekaterih primerih so bile priložene tudi ti. zapestnice, ki so izničevale sevanje in uporabnikom omogočale večurno delo z manj stresa, oz jih ščitile pred ti. motnjo delovnega. Danes, v času prevlade ploskih zaslonov, sevanja kot smo ga poznali včasih skorajda ni (ti. LCD zasloni porabijo namreč bistveno manj elektrike); slike so ostre, edino motnjo pa (še vedno) predstavlja občasno nabiranje prašnih delcev na ekranski površini. V takih primerih ekransko površino preprosto obrišemo z vlačilno krpico, oziroma uporabimo poseben sprej za čiščenje antistatičnih prašnih delcev (enak postopek se uporablja tudi za čiščenje večjih televizijskih ekranov).
V nekem obdobju sem bil na obisku pri zelo rodovitnem računalniškem programerju, ki je imel v stanovanju sicer ploski zaslon, bil pa je zamaščen ‘na veliko’. Po popitem pivu je v meni prevladala nezadržna želja po ‘hitri’ posodobitvi tega ‘problema’. V roko sem vzel gospodinjsko krpico in cet, ter v celoti zbrisal in skrtačil ploski zaslon. Kar pa vam bom v nadaljevanju povedal je neverjetno: prijatelj se je tako ustrašil te ‘nenavadne spremembe’, oz mojega nenadnega higieničnega ukrepa, da je za 3 dni izgubil ves navdih za delo (oz., kot mi je kasneje zaupal po telefonu, sem mu nevede vcepil delovno mržnjo). Očitno v nekaterih primerih nehigiena spodbuja delovni proces (presodite sami…)
Kje so meje računalniških zanesenjakov?
Ni jih (oz. jaz jih ne vidim). Obstajajo nadvse ustvarjalni ljudje, ki pač vlečejo razvoj celotne industrije naprej… Obstaja pa manj znano statistično dejstvo, da določen del nadrodovitnih posameznikov (tukaj predvsem mislim na najbolj sposobne računalniške ustvarjalce), črpa svoj potencial iz lastne nehigienične samoprispodobe. To, da veliko ljudi dolgotrajno delo z računalnikom povezuje s pitjem alkohola, verižnim kajenjem, in podobnimi zdrahami (celo s pomirjevali), je sicer znano dejstvo (tudi iz našega vsakdanjika), obstaja pa določena računalniška ‘kasta’ (sicer nadvse učinkovitih in sposobnih) ljudi, ki gredo še krepko naprej čez to linijo.
V ti. ‘podganji dirki’, ki vsiljuje vedno nova in nova programska orodja in rešitve, vladajo neusmiljeni roki, v ozadju pa včasih nevzdržni pritisk na ključne razvijalce (od katerih je dobesedno odvisna prihodnost človeštva, oz. produkta). Ti včasih testirajo, popravljajo in razhroščujejo programsko opremo neprekinjeno (brez spanja) tudi po več dni, oz vse dokler projekt ni ‘rešen’; v takih razmerah je pač dovoljeno vse.
V končni fazi je ključno, da pride nov produkt na trg oz na našo mizo; na kakšen način, na koncu niti nikogar ne zanima. V razmislek.
